Predstavitev zbirke

Predstavitev zbirke

Zbirka likovnih del Koroške osrednje knjižnice dr. Franc Sušnik Ravne na Koroškem

Zbirka likovnih del Koroške osrednje knjižnice dr. Franc Sušnik je začela nastajati kmalu po ustanovitvi knjižnice leta 1949. Med ostalimi zbirkami kulturno-zgodovinskega značaja izstopa zbirka likovnih del zaradi velikosti, kot tudi po kvaliteti. Z velikim občutkom in zavedanjem, da je za razvoj naroda poleg književnosti odločilnega pomena tudi likovna, kot tudi druge umetnosti, se je Franc Sušnik z nesebično prizadevnostjo posvetil zbiranju likovnih del. Od starejših slik iz obdobja Thurnov so namreč ostale samo tri – dve manjši, Prodajalec čebule (1845) in Ženska ob ogledalu, ter starejša, za katero domnevamo holandski izvor, Vihar na morju (vse olje na platno). Z leti je zbirka likovnih del zrasla na zavidljivih 400 kosov. Veliko vlogo pri nastanku za Koroško in širšo Slovenijo izredno pomembne zbirke sta imela tudi nekdanja Železarna Ravne in Franc Boštjan, dolgoletni vodja likovnega salona ter organizator mnogih likovnih kolonij.

Stilno izrazitejše slike, skulpture ter pohištvo so razstavljeni v osrednjem delu nekdanje graščine. V avli pred slavnostno dvorano, v katero pridemo po neoklasičnem stopnišču, stojijo portreti treh za razvoj literarne in druge kulture na koroškem v dvajsetem stoletju najpomembnejših mož: Prežiha, Sušnika in Suhodolčana. Zbirko likovnih del Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika dopolnjujejo še druga dela slovenskih likovnih umetnikov, kot tudi likovna dela  sodelujočih na preteklih likovnih kolonijah na Ravnah.

Slika dečka (olje na platno, 25x30 cm) je kopija slike Franza Eybla Prodajalec čebule iz leta 1835, ki se nahaja v Madžarskem narodnem muzeju v Budimpešti. Franz Eybl je bil avstrijski bidermajerski slikar, rodil se je leta 1805 na Dunaju, kjer je tudi umrl leta 1880. V letih 1820 – 1823 je študiral pri najpomembnejšem slovenskem slikarju začetka 19. stoletja Francu Kavčiču. Eybl je poleg F. G. Waldmüllerja eden pomembnejših mojstrov meščanskega žanrskega slikarstva in ga je dunajska aristokracija visoko cenila vse tja v pozna šestdeseta leta 19. stoletja.

Na sliki je upodobljen deček, ki sedi na tleh, v ozadju so opazne hiše. Postava prodajalca čebule je poudarjeno prevelika glede na oddaljenost od hiš. Pod ohlapnim plaščem ima predolge roke in premajhne dlani, tudi glava je prevelika in mogoče je, da jo je naslikal drugi slikar kot ostalo, kar je bilo takrat v navadi. Deček v eni roki drži klobuk in v drugi fračo, atributa, ki nas opozorjata, da gre za žanrski portret otroka. Dečkova poza od daleč spominja na tisto s slike Johanna Tischbeina Goethe v Camapaniji iz leta 1787 in mogoče je, da je bila ta slika daljni vzor Franzu Eyblu. Vprašanje avtorstva te majhne bidermajerske žanrske slike ostaja zaenkrat še nerazvozlano.

Na drugi še nekoliko manjši sliki (21x27 olje na les) s podobnim bogatim zlatim okvirjem je upodobljena mlada ženska, ki zre v prazno. Med prsti, dvignjenimi k obrazu, drži robec, s katerim si briše solze. Na mizi pod stenskim ogledalom leži zapečateno pismo. Vse to nam daje slutiti, da imamo pred seboj ljubezenski prizor, ki ga tragično zaključuje še neprebrano pismo. Po rokokojskem okvirju ogledala, konzolni mizici pod njim in po načinu slikanja bi lahko bila slika starejša. Vendar ostali podatki in takrat  priljubljen žanrski motiv govorijo v prid času nastanka v drugi polovici 19. stoletja.

Starejša od obeh omenjenih je slika Vihar na morju (olje na platno, 77x124 cm), na kateri so upodobljene tri ladje v razburkanem morju pod grozečimi oblaki. Manjšemu čolnu, na katerem je tovor in dva mornarja, grozi, da ga bo razbilo ob pečinah. Ladji na sredini je veter potrgal jadra. Na večji v ozadju so jih mornarji že spustili na pol jambora. Ob pečinah iz morja gleda vrh jambora, kar kaže na to, da tam že leži razbitina in nam daje nedvoumno opozorilo, da je situacija zelo resna. Na levi polovici slike se nad morjem že trgajo oblaki. Dramatičnost prizora je stopnjevana z uporabo malo da ne carravagiovskih kontrastov med temno, ponekod črno barvo morja, in belo peno na vrhu valov. Na s soncem obsijanih pečinah stoji pes in divje bevska proti morju. Ta je tu zato, da opozarja na nevarnost, čeprav ni jasno, kako se je lahko znašel tam. Na jamboru srednje ladje vihra nizozemska zastava, zato so sliko tudi pripisali neznanemu holandskemu slikarju. Ker tudi provinienca te slike ni popolnoma jasna, je ne moremo natančno datirati, niti jo zaenkrat pripisati kateremu od znanih slikarjev.

Od starejših slovenskih avtorjev so tu slike Kurent in otroci (olje na platno, 1950) Maksima Gasparija, Škofjeloško pogorje (olje na platno, 1951) Gvidona Birolle, Ivan Cankar (oglje na papir) Frana Tratnika in Niagara (pastel, 1958) Božidarja Jakca.

Izpostaviti velja sliki Leški rudarji in Popov terc Franja Goloba. Sliki zasedata osrednje mesto v opusu tega koroškega slikarja in sta pomembni tudi širše za slovensko likovno umetnost prve polovice dvajsetega stoletja. Franjo Golob, katerega tragična usoda še vedno odmeva, je s svojim majhnim opusom v slovensko likovno ustvarjanje vpeljal ekspresionistične tendence pomešane s socialno tematiko. Goloba je za vse življenje zaznamoval študij pri Francetu Kralju, in sicer tako stilno, kot tudi po motiviki: to je kmečki svet monumetalnih figur, ki jim prvinska erotika ni tuja. Zato se ne gre čuditi, da je v Zagrebu, kjer je študiral na tamkajšnji likovni akademiji, zavrnil barvitost zagrebške šole in se navdušil nad Hegedušičevo »Zemljo«. Po njenem zgledu je s skupino somišljenikov ustanovil »Grudo«, ki se je zavzela za domačo umetnost, za popularizacijo umetnosti in za zavrnitev modnih zahodnih umetniških smeri in je v tem pogledu lahko predhodnik takoj po vojni aktualnega socialističnega realizma.

Monumentalna Mladinska proga (olje na platno, 1946–1950) Toneta Kralja je ena redkih ohranjenih slik takrat aktualnega socialističnega realizma. S tem poznim delom Tone Kralj zaznamuje začetek nove dobe po drugi svetovni vojni v slovenskem slikarstvu, ko je to znova hotelo poiskati svoja izhodišča in je bil alegoričen način slikanja zopet zelo priljubljen. Slika opisuje udarniško delo, ki je bilo v SFRJ oblika prostovoljnega dela, s katerim so ljudje gradili osnovno infrastrukturo po državi. Kralj je za upodobitev izbral ozek kanjon, ki se vije navzgor. Na sliki vidimo množico delavcev, ki vsak s svojim orodjem odstranjujejo zemljo. Brata France in Tone Kralj sta bolj znana po svojih delih izpred druge svetovne vojne, ko sta v slovensko slikarstvo vnesla monumentalne figure, nekatere deformacije, kar je bilo vse odraz sočasnega evropskega dogajanja. Posebej je v našem okviru pomemben France Kralj kot učitelj Franja Goloba.

Iz istega časa je gotovo najpomembnejša slika zbirke Moj oče (olje na platno, 1953) Marija Preglja. Marij Pregelj, eden največjih slovenskih slikarjev dvajsetega stoletja, je na sliki upodobil očeta na tradicionalen način, vendar pozornejšemu očesu ne uidejo nekateri detajli, v katerih prepoznamo kasneje zanj tako značilne deformacije in tudi vpliv takrat živega informela.

Delo je nastalo leta 1953 in kaže Pregljevo zanimanje za monumentalne forme, ki jih je ponekod dopolnil z informelovskimi deformacijami in debelimi nanosi. Pred seboj imamo celo postavni sedeči portret očeta iz tričetrtinskega profila, katerega vzore lahko iščemo pri Tizianovih portretih papeža Pavla III. in kralja Karla V. ter pri Velázquezovem portretu papeža Inocenca X. Oče sedi oblečen v dolg plašč s klobukom na glavi ob peči in bere časopis. Imamo vtis, da je v prostoru hladno. Obe sliki na steni v ozadju služita kot prostorska odrivala, mogočna figura očeta, poudarjena z velikimi rokami in zabrisanimi potezami obraza zapolni vso desno stran slike. Nasproti ji stoji in jo poudarja vertikala dimnika. Iz žepa na plašču mu visi rdeč robec. Rdeča barva daje sliki svojevrstno tragičnost, ki jo lahko slutimo tudi zaradi pretežno temnih tonov, ki prevladujejo na sliki. Slika zaznamuje avtorjev prehod iz realizma v kasnejše ekspresionistično ustvarjanje, s katerim je odločilno zaznamoval slovensko likovno umetnost druge polovice 20. stoletja.

Na Koroškem je veliko ustvarjal kipar Stojan Batič, katerega portret Prežiha in kipa, imenovana Mecen in S knjigo (vsi bron), hranijo v zbirki. Stojan Batič je močno zaznamoval slovensko modernistično kiparstvo z navezavo na kubistična izhodišča, ki so mu nudila formalno oporo in hkrati dekorativno dopolnilo. V psevdokubističnem načinu je Batič obravnaval monumentalne kompozicije, vse tja do narativnih skulptur manjših dimenzij. Mecen in S knjigo kažeta značilnosti kubističnega modeliranja, ki pa ostaja zgolj površinsko, saj je pravi avtorjev namen simbolistična pripoved. Tako je pri zaljubljenem paru, ki drži knjigo v rokah poudarjena kontemplacija (»Sehnsucht nach dem Glück findet Stille in der Poesie«). Moški akt, imenovan Mecen, bi lahko bil alegoričen umetnikov avtoportret. V roki drži slikarsko paleto, ob nogi se mu naslanja ženski torzo, stoječ na jonskem stebru kot nekakšna Prešernova muza iz Zajčevega spomenika. Na ramenih mu počiva sova in mu prišepetava modre misli.

Od sodobnih slikarjev velja najprej omeniti Gustava Gnamuša. Motiv iz železarne (akril na platno, 1974) je njegovo zgodnje delo v akrilu in opisuje detajl delovnega procesa taljenja železa. Izredno močno svetlobo, ki nastaja pri taljenju železa je zreduciral na nekaj odtenkov rdeče in jo nanesel na platno v širokih monotonih ploskvah. Knjižnica hrani tudi manjši Gnamušev akvarel imenovan Jesen.

Izpostaviti velja tudi sliko Pot L (olje na platno, 1974) Borisa Jesiha, na kateri je v posebnem fotorealističnem sfumatu upodobljena cesta, ki se vije med dvema drevesoma. Na sliki je še pet belih točk in črka L, ki odvzamejo sliki njeno mimetično vrednost in jo iz pejsaža spremene v konceptualno izpoved.

Knjižnica hrani tudi tri slike Jožeta Tisnikarja Mrtvi otrok (olje in tempera na platno, 1963), Ugasnilo je življenje (olje in tempera na platno, 1968) in Nikoli vojne (olje in tempera na lesonit, 1970). Slike so iz obdobja, ko je Tisnikar prvinsko okorno risbo dopolnil s kasneje zanj značilnimi barvnimi toni in stiliziranimi figurami, v katerih potezah obrazov lahko prepoznamo vse tiste skrite strahove, tako značilne za človeško usodo. Jože Tisnikar je eden najpomembnejših slovenskih slikarjev druge polovice dvajsetega stoletja.

Slika Nikoli vojne prikazuje štiri figure, ki stoje pod obokom. V daljavi vidimo na sivozelenih tleh množico pik, za katere slutimo, da so ljudje. Zgornji del slike prekriva oblak dima, iz katerega lahko zaradi njegove velikosti in oblike razberemo, da je pravkar eksplodirala atomska bomba. Leta 1970, ko je slika nastala, je svet živel v najhujši hladni vojni z grozečo nevarnostjo atomske katastrofe. Tisnikar je eden redkih slikarjev, ki se je na tako ekspliciten način lotil te teme. Sliko lahko zaradi apokaliptičnega vzdušja in brezizraznih, gladkih obrazov protagonistov, v katerih odmeva zadušen krik primerjamo z deli Francisa Bacona.

Na sliki Ugasnilo je življenje vidimo dve figuri, od katerih večja v črno oblečena ženska objema manjšo. V deformirani figuri manjše prepoznamo za Tisnikarjeva zgodnja dela značilno zlomljeno linijo, kjer so bile človeške figure še podobne deliričnim pošastim.

Tisnikar se v svojem delu ni ustrašil upodobitev tudi takih tem, kot je smrt otroka. Otroka vidimo v ospredju zavitega do vratu. Zeleno osvetljena obraza dveh žensk se sklanjata nadenj. Nekoliko v ozadju stoji v črno oblečen moški, katerega prav tako zeleni obraz je nekoliko v senci. Truplo otroka je izvor delatourovske svetlobe na sliki, ki se odbija od grozljivo grotesknih obrazov obeh žensk. Ostri kontrasti med belo barvo otrokove odeje, ki se spreminja v zeleno in temnozelenim ozadjem, stopnjujejo upodobljeno tragičnost trenutka.

Kiparja Mirsad Begić in Matjaž Počivavšek vsak po svoje zaznamujeta koroško okolje in prav posebej Koroško osrednjo knjižnico dr. Franc Sušnik. Mirsad Begić je kot portretist močno prisoten v tem okolju. Tu so monumentalni Pavle Žaucer Matjaž, Leopold Suhodolčan in dr. Franc Sušnik (vsi trije iz brona). Na teh portretih mu je uspelo z nekaj potezami zabeležiti značajske podrobnosti posameznih portretirancev in tako poudariti njihov položaj v družbi. Doprsni kipi so nekoliko večji od naravne velikosti in tako poudarjajo pomembnost portretiranca.

Risbe za portrete Mirsada Begića sestavljajo poseben sklop in kličejo po ustrezni prezentaciji. V teh pripravljalnih risbah za portrete prepoznamo vso avtorjevo spretnost portretiranja, opazujemo lahko razvoj umetnikove zamisli. Te risbe so zanimive predvsem zaradi svojo neposrednosti, intenzivnih potez in kraljestva črt. Begić se v njih kaže kot mojstrski portretist, saj mu uspe le z nekaj potezami podati karakteristične značilnosti portretiranca.

Begićeve risbe lahko zaradi njihove neposrednosti, načina risanja in uporabe različnih sredstev, od hitrih kaotičnih potez do drippinga, postavimo ob bok največjim dosežkom visokega modernizma.

COR-TEN Matjaža Počivavšeka stoji pred vhodom v knjižnico in se čudovito vključuje v grajsko na dvorišče.

COR-TEN je posebna vrsta jekla, katerega posebnost je, da rjavi samo na površini. Ta naravni patos daje skulpturam v igri razmerij poseben zagon. Počivavšek ravnim zvarjenim ploščam postavlja nasproti zaobljene detajle, tako dobi igro linij. Skulpture kažejo neverjetno avtorjevo senzibilnost in občutek za snov. Ta se kaže na zarjaveli površini skulptur, ki zamolklo umirja ravne linije in jim daje zavoljo igre svetlobe na površini neko transcendentalno lebdenje.

Pomembna morda manj z umetniškega vidika, kot bolj z dokumentarno zgodovinskega, je gotovo zbirka risb in akvarelov Božidarja Kramolca. Tu gre za zbirko 82 risb s svinčnikom, tušem in ogljem ter akvarelov manjših formatov. Med njimi izstopajo nekatere krajine iz petdesetih let.

Zaključen sklop predstavljajo tudi ex librisi Geze Herzoga, katerih nastanek lahko umestimo na začetek 20. stoletja. O tem pričajo nekatere datacije, kot tudi stilna usmeritev teh majhnih del. V njih prepoznamo starejše simbolistične motive, ki jim umetnik dodaja takrat aktualno secesijsko dekoracijo.

V smislu vrednotenja umetniških del za zgoraj naštetimi deli, ki kažejo nesporne likovne kvalitete in so v vseh pogledih osrednjega pomena tudi za zgodovino umetnosti dvajsetega stoletja v Sloveniji, lahko naštejemo še dela: Ive Šubica, Franceta Slane, Jožeta Ciuhe, Stojana Brezočnika, Vide Slivniker Belantič, Albina Lugariča, Marijana Tršarja idr. Nenazadnje moramo omeniti tudi likovna dela, ki so ostala v zbirki kot darila avtorjev, ki so sodelovali na mnogih likovnih kolonijah na Ravnah. Ta dela so pomembno dopolnilo zbirke in kažejo na velike napore mesta, da lastno zgodovinsko vpetost oplemeniti z umetnostjo.

Božidar Ted Kramolc in Milan Batista

Božidar Ted Kramolc

Nedavno pridobljena zapuščina del Teda Božidarja Kramolca obsega 345 risb, od tega 243 študijskih šolskih risb, 22 aktov, 38 portretov, 42 krajin, 10 tihožitij in 6 lesorezov ter 9 jedkanic manjših formatov in 21 del  Milana Batiste. Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika se je odločila omenjena dela odkupiti in tako dopolniti svojo Domoznansko zbirko. V zbirki je tudi zapuščina muzikologa Luke Kramolca, katere del je tudi 80 del Božidarja Teda.
Risbe in študije je Simona Vončina na podlagi nekaterih datiranih in/ali signiranih pripisala Tedu Kramolcu in jih datirala med leta 1942 in 44, ena od grafik je datirana v leto 1952 (lesorez Holidays, lesorez, signirano in datirano, 1952 s posvetilom iz leta 1971).
Ted Božidar Kramolc, sin Luke Kramolca, koroškega prirejevalca ljudskih pesmi, se je rodil leta 1922 v Ljubljani. Leta 1941 je začel študirati arhitekturo pri Jožetu Plečniku, a ga je študij dolgočasil in ga je opustil. Risanja in slikanja se je najprej učil pri Božidarju Jakcu, kasneje v ateljeju Mateja Sternena (»ki mu je privzgojil poseben odnos do risbe in portreta«), enega najboljših portretistov, kot pravi sam, in od leta 1944 pri Francetu Goršetu, katerega posebej je cenil ženske akte. Med vojno je bil dvakrat zaprt v Gonarsu, kjer je veliko risal in kjer so zaporniki celo priredili likovno razstavo. Konec leta 1944 je imel v ateljeju Gojmirja Antona Kosa prvo samostojno razstavo. Mogoče je, da je del teh risb, ki so danes tukaj pred nami, bilo takrat tudi na tej razstavi. Domnevamo lahko, da je večina pričujočih risb nastala v Goršetovi šoli, ki se je po nekaterih podatkih začela februarja 1944 – na datiranih risbah se pojavljajo datumi med 17. 2. – 12. 3 (19)44
Božidar, danes Ted Kramolc, je po drugi svetovni vojni odšel v Avstrijo in dve leti kot begunec živel na avstrijskem Koroškem ter čakal na vizo za Kanado. Leta 1948 jo je dobil, a je moral za njo in za odplačevanje prevoza leto dni obvezno težaško delati na kanadski  železnici, nakar se je lahko vpisal na umetniško akademijo, in sicer takoj v tretji letnik. Leta 1953 je dobil kanadsko državljanstvo. Do upokojitve je delal kot arhitekt za notranjo opremo in ob večerih in vikendih slikal in pisal. Svoja dela je objavil v mnogih emigrantskih publikacijah in tudi v Sloveniji. Kramolc se je razvil v slikarja krajinarja, katerega občutje umetnosti temelji v cezanovskem modernizmu iz začetka 20. stoletja, kot sta ga videla France Pavlovec in Nikolaj Omerza. Njegove slike hranijo v Kanadski nacionalni galeriji ter v umetniških galerijah v Torontu in Hamiltonu.
Risbe po eni strani dokumentirajo razvoj mladega umetnika in tudi način pedagoškega dela v privatnih šolah, pripravljalnicah za akademijo, ki je takrat v Sloveniji še ni bilo. Po drugi strani pa so ohranjeni fragmenti kulturnega ustvarjanja v težkih časih med drugo svetovno vojno in so toliko bolj dragoceni, saj so nastali v času kulturnega molka.

Milan Batista

Rojen je bil leta 1924 v Dolenjem Logatcu. Leta 1943 je bil skupaj še z nekaterimi slovenskimi umetniki, med njimi tudi z Božidarjem Tedom Kramolcem, zaprt v Gonarsu. Kasneje, leta 1944, je prav tako obiskoval Goršetovo šolo. Po vojni se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1951 diplomiral pri Božidarju Jakcu. Kasneje je kot likovni pedagog deloval na Gorenjskem.
Pridobljeno gradivo obsega 21 del na papirju od tega dve risbi s kredo, enajst linorezov, pet jedkanic, dve risbi s flomastrom in pastel. Motivni svet na pričujočih delih manjšega formata se razpenja med partizanskimi motivi, v katerih je razbrati Jakčev vpliv (tremi linorezi), dvema vedutama, sedmimi žanrskimi motivi, dvema krajinama, dvema portretoma in štirimi linorezi ter eno jedkanico iz cikla o Michaelu Gaismaierju, med katerimi so slednji posebej zanimivi in izstopajo iz ostalega gradiva po svoji monumentalnosti in vešči kompoziciji, katero je avtor uspel združiti z izostrenim čutom za grafiko.

 

Jernej Kožar

Naslov

Koroška osrednja knjižnica
dr. Franca Sušnika
Na gradu 1
2390 Ravne na Koroškem
Slovenija
e-pošta: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Telefon

02 870 54 20 - izposoja
02 870 54 21 - informacije
02 870 54 24 - direktorica
02 870 54 22 - uprava
02 870 54 30 - fax
02 620 48 72 - bukvarna

Zunanje povezave