Koroški biografski leksikon
a b c č d e f g h i j k l m n o p r s š t u v w z ž

Vončina Ciril

(roj. 30. 5. 1897 v Idriji; umrl 28. 8. 1954 v Mariboru)

 Voncina Ciril 1939

Rojen je bil v družini Franca Vončina, tajnika Občine Idrije in Karoline Serjun, hčere Josipa Serjuna – posestnika, kavarnarja, urarja in nekdanjega župana Idrije. Po končani osnovni šoli in 4 razredih realke je pol leta delal kot praktikant – pomožni pisar v pisarni jamarskega upraviteljstva rudnika živega srebra v Idriji. V letih 1915-18 je bil mobiliziran na Soško fronto, kjer je služil v 28. poljskem topniškem polku – ob koncu je imel čin podnarednika artilerije.

Ob vrnitvi v Idrijo so ga Italijani internirali v Krmin, kjer je ostal do božiča 1918. Posledice so bile hude - celotno leto 1919 je imel hud sklepni revmatizem in angino, italijanska uprava pa ga ni sprejela nazaj v službo. Preko združenja za prebegle Primorce v Ljubljani si je uredil službo v Rudniku Mežica. Kot prvi izmed bratov Vončina je maja 1920 prišel na Koroško. Ob njegovem prihodu je bil rudnik še v lasti BBU in pod sekvestrom jugoslovanske države. Najprej je delal v upravi topilnice v Žerjavu, ko pa je leta 1921 rudnik prevzela angleška družba The Central European Mines Limited, je bil prestavljen v knjigovodstvo na Poleno, kjer je delal do leta 1928, ko je postal glavni blagajnik podjetja. Pod angleško upravo ravnatelja Georga Bargata je Ciril vodil finančne obračune za ves uradniški kader.

Z Marijo-Mojco Štrucl se je poročil leta 1923 in z njo imel tri sinove, Ljubana, Dažota in Frančeka. Živeli so v rudniškem stanovanju na Poleni. Leta 1928 se mu je na Koroškem pridružil brat Stanko, kasneje so prišli še brata Albin in Rajko ter mati Karolina.

Poleg redne službe je imel številne druge funkcije. Že leta 1922 je pristopil v gasilsko organizacijo v Mežici, v letih 1927-33 je bil Župni načelnik Gasilske župe Korotanske (ki je zajemala skoraj vso današnjo Koroško), od leta 1931 pa do svoje smrti leta 1954 je bil predsednik PGD Mežica. Bil je med ustanovnimi člani Planinskega društva Mežica, član odbora za izgradnjo Uletove koče na Peci ter predsednik odbora za izgradnjo velike kapelice na Peci. Ciril in njegov brat Stanko naj bi dala pobudo za postavitev prvega, lesenega kipa Kralja Matjaža pod Peco, ki ga je na njuno povabilo izdelal prijatelj in »someščan« iz Idrije, akademski kipar Nikolaj Pirnat. Obenem je bil član Slovenskega planinskega društva. Bil je tajnik Lovske družine Mežica in Čebelarskega društva, aktivno se je udejstvoval pri mežiškem Sokolu. Rad je prepeval – tudi kot solist v mežiški cerkvi. V 30-ih letih je bil nekaj časa predsednik šolskega odbora v Osnovni šoli Mežica ter tudi član občinskega odbora.

Leta 1937 je od grofa Thurna kupil del Mervovega posestva in decembra 1937 se je družina preselila v nov dom v Mežici. Žal je tudi tukaj njegovo življenje prekinila vojna. Zaradi odgovornih funkcij in narodne zavesti ga je novembra 1943 aretiral gestapo. Šest tednov je bil zaprt v Celovcu, nato pa kazensko konfiniran v Schlaining, kjer je prisilno delal v antimonovem rudniku. Proti koncu vojne je bil premeščen v Celovec, kjer je delal v centrali BBU, ki je bila pod nemško oblastjo. Aprila 1945 je po hudi bolezni umrl najstarejši sin Ljuban Vončina, zaradi česar je Ciril dobil nekaj dni dopusta, da se vrne domov. Ker se je vojna končala, se v Avstrijo ni več vrnil.

Po osvoboditvi se je zopet zaposlil pri Rudniku Mežica kot blagajnik. Čeprav ga je vojna prizadela, se je vseeno ponovno udejstvoval v številnih društvih. Leta 1946 je bil član prosvetnega aktiva, pevskega zbora SKUD in eden izmed prvih organizatorjev ter član revizijskega odbora Naproze za Mežiško dolino. Obenem je bil tudi član vodovodnega in poslovnega odbora ter zadruge v Mežici, veliko prostega časa pa je posvetil tudi čebelarski in lovski družini. Po upokojitvi leta 1952, je nadaljeval v mladosti začeto delo – raziskovanje zgodovine Rudnika Mežica in Mežice. Bil je prvi, ki se je sistematično in podrobno ukvarjal s to tematiko. Članke in razprave je objavljal v Koroškem fužinarju in Muzejskem vestniku (Časopis za zgodovino in narodopisje). Že v tistih časih je izredno cenil kulturno dediščino – bil je filatelist, numizmatik in zbiratelj različnih starin. Bil je ustanovni član in tajnik Filatelističnega društva ter član muzejskega društva za naš okraj.

Bil je prvi in obenem zadnji predsednik Društva za zatiranje raka v Mežici, saj ga je bolezen premagala avgusta 1954.

S svojim delom in življenjem je Ciril Vončina pokazal, da je vzljubil in vzel Koroško ter njene ljudi za svoje. Za čas življenja je bil v Mežici in okolici zelo spoštovan in priljubljen, ob njegovi smrti pa je v Koroškem fužinarju (1954) Avgust Kuhar zapisal: »Moža izredne delavnosti, velike sposobnosti in redkega značaja lepot, predanega narodu in domovini, je spremljalo na zadnji poti vse ljudstvo. Ciril Vončina, s koroškim ljudstvom in s koroško zemljo si povezan tako, da Ti bosta vedno Tvoj topli dom.« 

Viri:

  • Koroški fužinar, 1954, št. 7-12, str. 28.
  • Pravnuk Miha Brezovnik
  • Nečak Marjan Vončina (Kronika družine Vončina)
  • Arhiv Rudnika Mežica

  Av. gl.: M. Brezovnik, S. Š. P.  

Naslov

Koroška osrednja knjižnica
dr. Franca Sušnika
Na gradu 1
2390 Ravne na Koroškem
Slovenija
e-pošta: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Telefon

02 870 54 20 - izposoja
02 870 54 21 - informacije
02 870 54 24 - direktorica
02 870 54 22 - uprava
02 870 54 30 - fax
02 620 48 72 - bukvarna

01 563 49 01 - Bibliofon
031 909 001  - Bibliofon

Zunanje povezave

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam